ELEKTRONIKA VELENJE – MOJA STRAN ZGODBE
- 1.del Borut Jenko, Velenje
Sredi decembra 1968 je v Sloveniji, pa tudi drugod po Jugoslaviji, v kateri so bili največji in edini proizvajalci takrat še črno-belih TV – EI Niš, RIZ Zagreb, RČ Banja Luka in ISKRA, močno odjeknila časopisna novica v delu »Gorenje proizvaja barvne televizorje«. Tudi sam sem bil presenečen nad to časopisno »pomoto«, saj sem razmere v Gorenju dobro poznal, ker sem preko laboratorija za električne meritve in regulacijo na Rudarskem šolskem centru, kjer sem bil zaposlen, s kolegi iz elektro vzdrževanja Gorenja tesno sodeloval.
Čez nekaj dni sem dobil nepričakovano povabilo, da se v hotelu Paka sestanem z direktorjem Atelškom. Brez posebnega uvoda mi je predlagal, da bi v Gorenju prevzel vodenje razvoja in proizvodnje televizorjev. Po nekaj slabo prespanih nočeh sem se odločil sprejeti izziv, ki je pomenil korenito spremembo mojega dotedanjega dela in tudi poklica. Iz strokovnega delavca, inženirja elektrotehnika sem presedlal na mesto, ki je zahtevalo managersko, tehnološko, strokovno in še kakšno znanje iz področja, ki mi je bilo popolnoma neznano. Najbolj pa me je skrbelo, kako v sredino proizvodnje bele tehnike z svojimi utečenimi postopki in kovinsko predelovalnimi navadami, vsaditi nekaj tako drugačnega, kot je proizvodnja elektronike.
Novo službo sem nastopil 1. februarja 1969 po tem, ko smo uredili stanovanjsko vprašanje in ko sem dobil zamenjavo za moje predavateljsko delo na šoli v RŠC.
Že od začetka nam je bilo jasno, da se moramo povezati – podobno kot pri programu pralnih strojev in hladilnikov – s tujim partnerjem, ki obvlada tehnologijo in ima lasten sodoben razvoj TV aparatov.
Tako sem se skupaj s takratnim svojim šefom Oskarjem Pistorjem, tehničnim direktorjem, podal na lov za bodočimi tehnološkimi partnerji v Evropi na eni strani, in seveda za domačimi strokovnjaki, ki bi bili pripravljeni sprejeti izziv in priti v Velenje. Kmalu smo že trije skupaj sedeli v sobi nad halo pralnih strojev: dipl.inž Marjan Borovšak – za razvoj in konstrukcijo in dipl.inž Tone Hojnik – za tehnologijo in kontrolo. Na prostoru za bodočo TV Halo pa je še rastela krompir na obdelani njivi, toda tudi tu so kmalu pričeli razkopavati.
Navezovali smo stike z raznimi potencialnimi partnerji: Dumont, Magneti Marelli, Philips-Italia, Philco Ford – iz Italije, Thomson iz Francije. Žal pa se nemške firme (Saba, Grundig, Blaupunkt..) niso odzivale na naše pobude po tesnejših stikih, razen Siemensa, ki pa je hotel prodajati komponente in ni bil bil proizvajalec televizorjev, in s katerim smo že kmalu začeli razvijati lastno črno-belo TV šasijo, medtem ko do pravega Philipsa, ki je bil tesno povezan z EI Niš, nismo niti prišli. Toda Gorenje je hotelo imeti televizorski »mercedes«. Ogledovali smo si proizvodnje, kopirali in risali proizvodne tehnološke postopke, študirali dokumentacijo in testirali vzorce aparatov, delali sestavnice in kalkulacije, se pogajali za cene know-hova in – prihajali v vedno večjo časovno stisko.
Glede na to, da je Gorenje s svojo decembrsko informacijo močno razburkalo domačo elektronsko gospodarstvo, je na naša neizkušena ramena pritiskalo še toliko večje breme odgovornosti za hitro realizacijo in za uspešnost projekta. Tega se je v Gorenju zavedal tudi močno izpostavljeni direktor Atelšek, saj bi neuspeh najbolj škodoval njemu in njegovemu slovesu enega najbolj sposobnih gospodarstvenikov. Zato je tudi on intenzivno spremljal naše delo in čakal na naše strokovno utemeljene odločitve, kam, s kom, s kakšno tehnologijo. Časa pa je, glede na preuranjene napovedi hitro zmanjkovalo.
Prihajala je jesen 1969, mi pa še nismo izbrali partnerja. Po Gorenju so se med višjimi krogi začele širiti govorice, da me je potrebno zaradi neodločnosti zamenjati s človekom, ki je ravnokar zagnal proizvodnjo hladilnikov in je bil že preizkušen pri takih projektih, vendar ni imel ustrezne stokovne izobrazbe in o elektroniki ni kaj dosti vedel.
Zato je Atelšek take govorice presekal potem, ko sem mu skupaj s sodelavci zelo odločno zagotovil, da pri iskanju partnerja ne podpišem nobene rešitve, ki ne bi bila na dovolj visoki tehnično-tehnološki ravni. Rajši sam odstopim od vodenja tega projekta, in se vrnem k svojemu strokovnemu delu na področju avtomatizacije, kot pa da bi »privlekel v hišo« izdelek, ki bi bil za takratne sodobne evropske razmere - »predpotopen«- Naši zunanji svetovalci, v elektroniki neuki lobisti so nas vodili v firme, ki bi bile hitro pripravljene sodelovati, a kaj ko so bili njihovi aparati še vsi z elektronkami, ki si jih lahko nabavil le še v tehnično takrat močno zaostali Ameriki, ki pa je imela masovno proizvodnjo.
In kmalu so nekateri začeli po Gorenju širiti šalo ali smo že »nakupili čopiče in barve« za proizvodnjo barvnih televizorjev. Stisnili smo zobe in grizli naprej. Do konca leta smo samostojno izbrali in naročili dovolj univerzalno kontrolno opremo, takšno, ki bi jo lahko takoj uporabili v proizvodnji katerega koli izbranega tipa aparata, ko bi padla končna odločitev.
In potem se je tudi nam nasmehnila sreča.
Tik pred koncem leta smo dobili telefonski poziv, kmalu za tem pa še pismo na naš naslov, da je neka nemška firma slišala za naše želje po partnerstvu in da nas želijo videti.
Evropsko tržišče barvnih televizorjev – predvsem angleško - je pokalo po šivih močne ekspanzije in Nemčija je »uvažala« delavce in delavke, tudi iz Jugoslavije, z njimi pa tudi vsemogoče probleme (stanovanja, jezik, redni obiski domovine itd).
Na jugu Nemčije, v kraju Grassau je bila firma, ki je imela sodoben razvoj črno belega in barvnega televizorja, solidno visoko proizvodnjo, bila je močan izvoznik na angleški trg in je bila ekskluzivni dobavitelj televizorjev za nemško trgovsko hišo Neckerman, ki je bil tudi eden večjih kupcev Gorenjevih štedilnikov.
To je bila zasebna, družinska firma Koerting, za katero smo do takrat le bežno slišali, znana pa je bila bolj po proizvodnji radioaparatov. 
Sredi januarja 1970 sva s kolegom Hojnikom že sedela za okroglo mizo v pisarni z lastnikom dr. Boehme-jem in z njegovim prokuristom. Štiri ure je trajal izčrpen razgovor v nemščini (brez prevajalca) v katerem sva uspela natančno razložiti naše načrte in namere, ponudila možnost proizvodnje TV modulov v Velenju – za njihovo proizvodnjo in z njihovim materialom (Lohnarbeit) – ob kateri bi se tudi mi naučili delati, zagotavljala sva kvalitetno in dobavo na rok.
Nato je sledil obisk vodstva in razgovori Koertinga z našimi v Velenju, ogled obstoječe proizvodnje bele tehnike – in takrat smo skupaj ugotovili, da takratna gorenjeva značka, ki je bila običajna za štedilnike (plamen z imenom Gorenje), nikakor ne paše na televizor, da tudi samo ime Gorenje – pomeni »gorenje« – jim pa nismo prevajali.
Sredi marca, v soboto 14.3 1970 (in ne v petek 13.) je bil svečan podpis pogodbe med Gorenjem in Koertingom o nakupu 300.000 DM vrednega »know-hov-a« za proizvodnjo črno belega aparata, potem ko smo ves prejšnji dan in še zgodaj zjutraj Atelšek, Pistor, Kumer Tone, šef uvoza in izvoza, in jaz proučevali in popravljali tekst za končni dogovor. S Koertingove strani so pri pogajanjih sodelovali dr Boehme -lastnik, Zumkeller - direktor in g.Mrosek-tehnični direktor.
Medtem je Hala TV že zrasla, bila je podkletena in – mnogo prevelika za skromne začetke proizvodnje.
Sredi aprila, okrog Velike noči 1970, smo začeli s proizvodnjo štirih modulov (platin) za barvne TV, ki so vsi šli v izvoz. Enkrat tedensko je kamion pripeljal material in odpeljal izdelane in testirane module. V Koertingu so bili z doseženo kvaliteto in obljubljeno dinamiko dobav zelo zadovoljni, saj smo se zelo potrudili, da bi ohranili veliko mero njihoveha zaupanja, in smo že v samem začetku presegali kvalitetne kriterije dovoljenih napak.
In tako smo se lepo ujeli – Koerting na jugu Nemčije in Elektronika Gorenje na severu Jugoslavije, potrebovali smo drug drugega (bolj mi njih kot oni nas), bili smo cca 400 km narazen, do prave avtoceste pa smo v začetku sodelovanja prišli šele pri Salzburgu. Še dolga leta smo se prevažali z avtomobili po železnici skozi predor med Malnitzem in Badgasteinom.
MOJA STRAN ZGODBE - 1.del
