Max Körting in Wilhelm Mathiesen sta leta 1889 v Leipzigu
ustanovila tovarno obločnic »Körting & Mathiesen AG«. Po preselitvi v Leutzsch leta 1901 je podjetje
poslovalo pod imenom “Lichttechnologe Spezialfabrik Körting &
Mathiesen AG”.
Podjetje Körting & Mathiesen AG je kmalu
postalo vodilno na trgu v proizvodnji obločnih svetilk za ulično razsvetljavo. Dva nekdanja zaposlena (kot poslovnež Oswald
Ritter in na tehničnem področju dr. Dietz) sta ustanovila podjetje
Dr. Dietz & Ritter GmbH, tovarna radijskih izdelkov in
transformatorjev, Leipzig. Investitor Körting je dal pravico do uporabe
blagovne znamke “Körting”, ki je znana po kakovosti. Sprva so transformatorje, dušilke, močnostne
ojačevalce in dinamične zvočnike proizvajali po licenci ameriškega podjetja
Magnavox. Kmalu zatem je bilo dodano ime
"Körting-Radio" in od leta 1932 so bili ponudbi dodani radijski
sprejemniki.
Od leta 1933 sta Dietz & Ritter proizvajala
prve superheterodinske sprejemnike, modela "Cyclo-Super" in
"Hexodensuper". Podjetje je že leta 1933 doseglo več kot 5 %
tržni delež, ki ga je naslednje leto povečalo na 7,35 %. Leta 1934 so bili predstavljeni modeli
"Cyclo-Selector", vrhunski model "Transmare" iz let
1938/39 z motorno uglašenim 11-cevnim, 8-krožnim Super, ki je bil nagrajen z
"Grand Prix" na svetovni razstavi leta 1937 v Parizu, je bil ponujen
po ceni 820 RM (reichsmark ). Za sprejemnik People's VE301Wn iz Körtinga ste
morali plačati le 76 RM. Leta 1938 je bilo podjetje eden vodilnih proizvajalcev na trgu in je zaposlovalo več kot 3000 ljudi. Oswald Ritter je uspel kupiti 20% delež v
Körting & Mathiessen in prevzeti tehnično vodenje v Körtingu, kar je vodilo
v konflikt z dr. Dietz je vodil. Posledično je prišlo do prekinitve z
dr. Dietz je nato zapustil podjetje (umrl je med vojnimi leti).
Od leta 1940 se je podjetje imenovalo
»Körting-Radio-Werke Oswald Ritter«.
Po vojnih letih se ni razšla le država, temveč
tudi poti podjetja Körting.
Ritter je poskušal voditi podjetje v vzhodni Nemčiji
do leta 1948, vendar so podjetje razlastili, tovarno razstavili in odpeljali v
Sovjetsko zvezo kot odškodnino.
Njegovi načrti za selitev na Zahod so propadli
16. marca 1948, podjetje je bilo združeno v Leipziger Funkgerätebau GmbH in se
je od leta 1949 imenovalo VEB Funkwerk Leipzig.Pozneje tudi "RFT Stern
Radio Leipzig" in od leta 1952 "VEB Fernmeldewerk Leipzig".
"preimenovano. Proizvodnja radijskih aparatov je bila
ustavljena v letih 1950/51. Na zahodu razdeljene države, ko je zdaj 70-letni
Oswald Ritter in nekaj zaposlenih leta 1949 lahko zapustil vzhodno regijo, je
Ritter zgradil grad Niedernfels/Obb v Marquartsteinu na Zgornjem
Bavarskem. radijska tovarna.
Potem ko je od Bavarske državne banke prejel
posojilo v višini 5 milijonov nemških mark za podporo beguncem, je leta 1951
kupil Belwe GmbH v Grassau am Chiemsee, proizvajalca likalnikov in toasterjev,
ter razširil proizvodnjo na radie in zvočnike ter elektromedicinske naprave. Maja 1951 je Körting ustanovil tudi oddelek za
razvoj in konstrukcijo televizijskih sprejemnikov. Na 26.000 kvadratnih metrov velikem tovarniškem
zemljišču so zgradili novo tovarniško halo s 2.500 m² in upravno stavbo s 1.500
m², ki zaposluje okoli 1.500 ljudi. Vendar je proizvodnja zamujala zaradi
pomanjkanja posebne opreme in potrebnega strokovnega osebja.
Sprva so bili omejeni na tri modele in nekaj
izvoznih različic, kar je izboljšalo donosnost in omogočilo konkurenčne
ponudbe. Zaradi zapoznelega začetka so bile še vedno
precejšnje težave z uveljavljanjem znamke Körting na zahodnonemškem trgu.
Je šlo morda tudi za zgrešeno manekensko
politiko? Leta 1953 je njegova banka naročila obnovitelju dr. Gerhard
Böhme in našli boste 26.000 neprodanih radijskih sprejemnikov. Kljub vsemu je razvojni oddelek deloval uspešno
in Syntektor 54W, opremljen s Syntektor VHF vezjem, je leta 1953 na radijski
razstavi v Düsseldorfu pritegnil pozornost z odlično selektivnostjo. Oswald Ritter je poleti 1953 odstopil kot
partner in dr. Böhme je prevzel vodenje podjetja. Dr. Böhmeju je uspelo sodelovati s
podjetjem za naročanje po pošti »Neckermann-Versand KG v Frankfurtu aM«, ki je
nato kupilo tudi vse Körtingove radijske in TV sprejemnike. Sprva je trgovsko podjetje poskušalo uveljaviti
svoj logotip kot blagovno znamko in ime Körting je bilo mogoče najti samo na
zadnji steni naprav. Vendar to ni trajalo dolgo in ime KÖRTING je
bilo spet vidno na sprednji strani (zraven je bil nekoliko manjši znak
Neckermanna). V tem času so pod imenom Körting izdelovali samo
naprave za izvoz. Jeseni 1954 je Körting prek Neckermanna na trg
dal televizor za senzacionalno ceno 648 DM. Kmalu kasneje, leta 1955, je bil na voljo
Körtingov »Weltblick« s 43 cm slikovno cevjo za 548 DM, takrat »najcenejša
naprava te vrste«. Istega leta je Ritter popolnoma zapustil
podjetje in leta 1959 po dolgi bolezni umrl. Od leta 1952 do 1964 se je prodaja povečala za
sedemkrat in podjetje je bilo v letih 1963 in 1964 prisiljeno znatno razširiti
svoje proizvodne zmogljivosti. Podružnice so bile zgrajene v Grödigu pri
Salzburgu, v Pavii sta bili ustanovljeni pohištveni tovarni Wallerstein in
Körting-Italiana, ki sta skupaj zaposlovali 1700 ljudi. Že leta 1957 je Körting izdeloval šasije naprav
tudi za druge proizvajalce, ki so jih prodajali pod njihovimi blagovnimi
znamkami, med drugim za Kuba, Rosita, Blaupunkt, Siemens in druge. Ob začetku barvne televizije leta 1967 je
Körting dal na trg najcenejšo barvno televizijo, imenovano
"Weltblick". Naprave je bilo mogoče kupiti pri podjetju za
naročanje po pošti od 1.840 DM, kar je bilo pod veleprodajno ceno drugih
konkurentov v tistem času, ki je znašala približno 2.000 DM, vključno s prometnim davkom in končno ceno za potrošnike okoli 2.400 DM. Leta 1970 je Körting sklenil pogodbo o
sodelovanju z jugoslovanskim državnim podjetjem Gorenje z namenom vzpostavitve
proizvodnje barvnih televizorjev na njihovem sedežu v Velenju v Sloveniji.
Prodaja Forme Körting je v letih 1973/74 dosegla
340 milijonov nemških mark, zaposlovala je 2300 ljudi v glavni tovarni in
izvozila približno 40 % svoje opreme.
30 % proizvedenih komponent gre domačim kupcem,
med drugim blagovnim znamkam Kuba, Silva, Pawerphon, Rosita, Blaupunkt, Siemens
in Elac.
Da bi zadostili naraščajočemu povpraševanju po
tiskanih vezjih, je bila leta 1974 v Fehringu na Štajerskem ustanovljena
podružnica Körtinga z okoli 290 zaposlenimi.
Leta 1975 je umrl dr. Böhme po hudi bolezni
in njegov sin Klaus Böhme sta prevzela vodenje. V tem času se je morala radijska in televizijska
industrija na splošno boriti s težavami pri prodaji in podjetje Neckermann za
poštno naročilo je leta 1977 propadlo.
Neckermann je prevzela skupina Karstadt, vendar
dobavne pogodbe s Körtingom niso bile obnovljene. 1. septembra 1978 je jugoslovansko državno
podjetje Gorenje prevzelo podjetje Körting v Grassauu v stečaju. Novoustanovljeno Gorenje Körting Electronic GmbH
& Co. KG je nadaljevalo z izvoznimi uspehi in v naslednjih letih skušalo
obnoviti domači prodajni kanal pod blagovno znamko Körting. Vendar pa zaradi stalne gospodarske šibkosti in
diferenciranega vedenja specializiranih trgovcev na drobno obseg domače
prodaje, ki si ga je prizadeval Körting, ni bil dosežen.
Konec marca 1983 je šlo Gorenje Körting
Electronic v stečaj in lokacija v Grassauu je bila opuščena. Vse asociacijske, patentne in blagovne pravice
družbe Körting so postale last krovne družbe Gorenje in njene skupine. Znamka Körting se še vedno uporablja v nekaterih
vzhodnoevropskih državah za različne gospodinjske aparate, kot so pralni in
pomivalni stroji.
(Strojni prevod)
